Na vratih pozvoni. Končno. Prišla je sestra s polno hladilno skrinjo domačega mesa, ki ga je bilo nemudoma, no tekom današnjega popoldneva porcijsko pospraviti v zamrzovalno skrinjo. Sestra z užitkom popije skodelico prave črne turške kave, malček poklepetamo in odhiti domov.
Tudi njo čaka enako delo. Pri odhodu še vpraša, če potrebujeva vrečke za vakuumiranje. Dovolj imava, je odgovor. In se lotiva. Najprej sva meso razdelila po segmentih, kaj bo za v lonec, kaj bo za žar, kaj za ponev. Pa se lotiva spravljanja mesa v vrečke za vakuumiranje. Nisva še prišla do polovice, ko ugotoviva, da gredo vrečke za vakuumiranje h koncu. Ni druge, umijem roke in z motorjem oddrvim do najbližje trgovine, pa še do naslednje in še naslednje. Ne morem verjet. Povsod so vrečke za vakuumiranje pošle. Niti enega samega kosa nisem dobil. Nič, domov se vrnem praznih rok. Pokličem sestro kako kaj njena zaloga teh vrečk za vakuumiranje. Ravno dovolj jih ima še za naju. Tokrat z avtomobilom oddrvim v sosednje mesto kjer živi sestra. Med mojo vožnjo do nje, je še pri sosedi dobila te vrečke za vakuumiranje. Zdaj pa bi jih res moralo biti dovolj. Doma ravno vstopim skozi vhodna vrata, ko je moja draga porabila zadnjo vrečko za vakuumiranje.
Veselo pomaham z vrečkami v roki. Hitro pospraviva še preostalo meso, iz omare vzamem še strojček za vakuumiranje. Iz vsake vrečke posebej s po močjo strojčka izsesamo zrak, pospraviva v skrinjo in delo je končano. Zaloga mesa bo zadostovala za celo zimo, vse tja do pomladi. Kako preprosto je danes to opravilo, ko imaš na razpolago vso to tehnologijo. Se spomnim svoji otroških časov, doma smo imeli v predsobi postavljeno veliko zamrzovalno skrinjo, ki je bila vedno polna do vrha.
Prav smešno je bilo gledati mamo kako brska po skrinji in išče pravi kos mesa za danes.…